21.04.2008 08:29
Luka
… et nos mutamur in illis, je nekoč zapisal Ovid. In še res je. Časi se spreminjajo, življenje pa nas premetava kakor krhko barko na razpenjenih valovih, pri čemer lahko mi le nemočno krilimo z rokami in brcamo z nogami, tokovi življenja pa nas neusmiljeno nosijo s seboj v neznano itd., bla, bla, bla … Za kaj torej gre?
Že nekaj časa me je namreč pekla vest, ker nisem več pisal in sem zanemarjal blog. Dnevi so minevali, življenje je teklo dalje po svojih nepredvidljivih tirnicah, vest pa se mi je oglašala vse pogosteje in z vse večjo silo. Govorila mi je nekako takole: “Piši blog Luka, piši ga za nas, ker si dober, ker te hočemo, ker te potrebujemo!” Nisem bil prepričan, a vest je bila vse bolj nepopustljiva in vse bolj glasno je govorila: “Prosimo te, usliši nas!, Prosimo te, usliši nas!”
Jonas je tulil, Godler je jokal, Marko je histerično skakal na mestu in pri tem spominjal na velikega roza zajca, Jani je tiho molil, Robert je od same nervoze napeto premišljeval, ali mu je nemara uspelo ugrizniti v toroidno jabolko po presečni ravnini, ki je torusu dvojno tangentna, Katja B. in Katja L. pa sta se v obupu oklepali mojih nog, ko sem odhajal proti vratom in ju vlekel za sabo po tleh ljubljanskega studia 136. Ne Denisove prošnje ne Janove grožnje niso nič zalegle. Bil sem že pri vratih in sem segal po kljuki, ko je obupana Nina končno zavpila tisto edino čarobno besedo, ki je v tistem napetem trenutku lahko preprečila moj odhod. Počasi sem se obrnil, se ji zazrl goboko v oči in brez besed, le z obrvmi, namignil: “Koliko?”
V mislih sem ponujeni znesek hitro preračunal v bivše tolarje, nemške marke in mozambiške escude, še enkrat s pogledom premeril zbrano druščino in nato prav počasi in narahlo prikimal.
Jonas je tulil od veselja, Godler je jokal od sreče, Marko je histerično skakal na mestu in spominjal na velikega roza zajca, Jani se je s sklenjenimi rokami tiho zahvaljeval, Robert je nevede pogoltnil celotno toroidno jabolko, Katja B. in Katja L. pa sta me poljubljali vsaka na eno roko. Denis in Jan sta objeta zaplesala od sreče.
Ponudba je bila dobra, od kod denar nisem spraševal, a zlobni jeziki šušljajo, da prihaja neposredno iz Golobičeve denarnice. Političnih pritiskov name ni, Robert pa je še obljubil, da bo redno komentiral pod mojimi objavami. Na koncu smo bili vsi srečni, postavili smo se v dve vrsti in zaplesali četvorko.
Ko sem se zjutraj zbudil, sem se čutil prerojenega. Odvrgel sem posvetna oblačila in se odločil, da bom postal apostol* svoje vesti. Peter se je imenoval Skala, jaz pa bom od zdaj naprej Pest. Zato vas dragi zvesti bralci pozivam, da tudi vi spregledate z mano, pozabite na stare zablode in skupaj z mano obiščete kraj Resnice, Ljubezni in Modrosti, da obiščete Blogus secundum Lucam!
Srečno!
*apostol (ἀπόστολος), tisti, ki je poslan; glasnik.
12.04.2008 02:45
Luka
Marsikomu je dobro znano veselje, ki ga imajo Japonci z vrvjo in z njeno uporabo pri povezovanju človeškega telesa. Tako imenovan shibari oziroma kinbaku je tradicionalna umetnost seksualnega povezovanja telesa, ki ima svoje korenine sicer v 15. in 16. stoletju, obdobju, ki je slovelo kot eno bolj inovativnih kar se tiče kaznovalnih in mučilnih tehnik. Seveda pa so tehnike seksualnega povezovanja dosti nežnejše in se pazljivo izogibajo vsakršnim morebitnim poškodbam.
Trenutni japonski pravosodni minister Hatoyama Kunio pa je svoje veselje z vrvjo očitno našel v tisti izvirni obliki iz 15. stoletja, torej mučenju in eksekuciji brez kakršnihkoli seksualnih implikacij. Hatoyama je namreč pravi šampion na področju izvrševanja smrtne kazni na Japonskem. Marsikdo morda niti ne ve, da Japonski pravosodni sistem sploh ima smrtno kazen, kaj šele, da jo tudi izvršuje. Najbrž tudi zato, ker je Japonska v primerjavi s svojima levim in desnim sosedom, se pravi Kitajsko in ZDA, pravi smrkavec na tem področju. A trenutni minister se očitno trudi popraviti tak vtis.
Včeraj zjutraj so se tako v tokijskem in osaškem priporu štirje novi obsojenci srečali s stvarnikom, s čimer je število usmrčenih v Hatoyamovem mandatu naraslo na 10. In Hatoyama je v službi šele od avgusta lani. S tem je tako dosegel in časovno celo presegel rekord svojega predhodnika, saj je prejšnji minister Nagase Jinen potreboval celih enajst mesecev, da je na vislice poslal deset ljudi.
In da, če niste vedeli, način izvšitve smrtne obsodbe je obešanje. Obsojenca o njegovi usodi obvestijo zjutraj na dan njegove usmrtitve in lahko si izbere še zadnji obrok. Družina obsojenca je obveščena šele po izvršitvi.
Smrtna kazen je na Japonskem tako v ponovnem razmahu, četudi je že davno nazaj, med letoma 1989 in 1993, veljal de facto moratorij na smrtno kazen in v tistem času niso usmrtili nobenega obsojenca. Minister Hatoyama pa je očitno novi Judge Adam Fenton, tisti fanatični sodnik iz filma Hang ‘Em High s Clintom Eastwoodom, v čigar mestu so bile javne usmrtitve glavna atrakcija.
A film je jasen v svojem sporočilu. Začne se z linčanjem glavnega junaka, ki ga skupina “vigilantov” obtoži umora in ga obesi - po krivici. Ker pa svojega “pravičniškega” dela ne opravijo dobro, junak preživi in se odpravi na maščevalni pohod. Toda, drugače kakor bi pričakovali, Jed Cooper pravice ne vzame v svoje roke, temveč svoje rablje polovi v imenu zakona kot novi zvezni šerif, in jih pripelje pred sodišče sodnika Fentona. Pri tem pa Cooper spozna, da je Fenton vseeno malce preveč vnet v svojem pošiljanju prestopnikov na vislice, ko v svoji pravičniški gorečnosti obsodi na smrt dva mladoletna fanta, ki ju je Cooper pripeljal pred sodišče, da bi jima bilo pravično sojeno. Zgodba, torej, o pravici, kaznovanju in smrti, ki se sprašuje o človečnosti smrtne kazni in njeni smotrnosti nasploh. A ne pozabimo, to se dogaja na tako imenovanem “divjem zahodu”. Japonska pa naj bi že davno nazaj opravila s svojo “divjostjo”.
(Zapis je ponatis objave tule)
8.04.2008 08:53
Luka
* dražljivec, mikavec
Ob tem, kar se je zgodilo vrhunskemu stililstu Marku, ni čudno, da mi je inšpektor Pal dodobra nagnal strah v kosti. Zato naslova nikakor ne upam pustiti kar v angleškem jeziku brez ustreznega prevoda. A vsaj iz enega vidika je ta nesrečna zgodba vseeno za nekaj dobra. Namreč, opomni nas lahko, da je kljub vsemu lepo, če poskušamo najti čim več slovenskih besed za stvari, ki bi jih radi poimenovali. In tako sem se danes iz oči v oči soočil z omenjenim “tizerjem”.
Tu pa se mi malo zatakne. Veliki angleško-slovenski slovar pod geslom teaser (n) ponuja prevode: nagajivec, zafrkljivec, zbadljivec, sitnež. Ostali prevodi, ki so oznsčeni s coll ali s techn za moj namen ne pridejo v poštev.
Kakorkoli že, poleg nagajati, zbadati ali zafrkavati glagol to tease pomeni tudi dražiti ali mikati, in ravno s tem pomenom se ga uporablja v kontekstu, kakor je na primer teaser trailer, torej napovednik filma, ki naj bi nas malo podražil in zamikal k ogledu. Pod geslom teaser slovar navaja še: coll nekaj vabljivega, mikavnega, žal pa ne ponudi ustreznega samostalnika z želenim pomenom. Iz glagola dražiti sicer lahko tvorimo samostalnik dražljivec, iz glagola mikati pa očitno bolj težko.
Seveda bi teaserju lahko mirno rekli samo napovednik, a kaj ko iz suhoparnega napovednika ne vejeta ne mik ne draž. Mogoče pa bi si lahko pomagali s pridevnikom in teaser trailer prevajali z dražljivi napovednik ali z mikavni napovednik? Vendar se to ne bi prijelo, saj smo ljudje nagnjeni k skrajševanju in ekonomiziranju govora. Poskušamo lahko sicer še z dražljivnikom in mikavnikom a to, roko na srce, zveni precej butasto. In tako smo spet nazaj pri prvotni rešitvi, ki se zdi še najboljša:
“Ej, a si že vidu ta novga dražljivca za Hortona?” ali pa:
“Stari vedno pojem vse kokice že med mikavci, še preden se film sploh začne.”
Torej, da skrajšam: tale zapis je dražljivec, ki napoveduje skorajšnjo vrnitev tega nadvse popularnega bloga! Ne zamudite!
14.02.2008 06:13
Luka
V Tokiu je še vedno hladno, a vroče lisičke brez težav odvržejo svoja oblačila, kadar si privoščijo osvežilno kopel. To pot je The Fox Hunter ponovno opravil svoje delo in lisičko zasačil kar pri umivanju.
Toda, ali je tale lisička tudi v resnici “čista”?
10.02.2008 07:59
Luka
Tisti navdušeni porotniki med vami, ki sodelujete v lisičji inkviziciji, ste opazili, da se prejšnji četrtek pred sodiščem ni pojavila nobena nova osumljenka. Razlog je zdaj znan, zahvala pa gre pozornemu očesu prizadevne inkvizitorke. A ne skrbite, The Fox Hunter jim že diha za ovratnik (prosto po Pogorevcu) in vam obljublja, da bo pravici zadoščeno in da bo za svoje grehe odgovarjala sleherna poredna lisička. Do naslednjega zasedanja porote pred Četrtkovo kitsune pa ponovno dva nedeljska utrinka v rubriki Nekoč je bila Japonska.
Deklica na Harajukuju
In prodajalec rib aka Hattori Hanzo
Foto: Žiga Culiberg
4.02.2008 06:36
Luka
V študentskem domu v Soshigayi v Tokiu se vsako leto v novembru odvije enodnevni umetnostni festival. Začne se že v zgodnjh dopoldanskih urah s postavljanjem stojnic s predstavitvami različnih držav, s pripravo različnih jedi, postavljanjem razstav in drugimi priložnostnimi dogodki, proti večeru pa se odvije še težko pričakovani koncert s kar najbolj raznolikimi točkami.
Lanskoletnega festivala - že 17. po vrsti - se je udeležila tudi ekipa studia LuNa in o njem posnela film. Film se je dolgo časa zadrževal v postprodukciji, zdaj pa je končno ugledal luč sveta njegov prvi del. Gre namreč za trilogijo: v prvem delu si boste lahko ogledali predvsem to, kako je potekalo pripravljanje jedi, ki so se potem prodajale na stojnicah (s kratkim romantičnim vložkom), kmalu pa bosta sledila še preostala dela trilogije in sicer vmesni film “Navijačice” in seveda posnetek sklepnega koncerta. Želimo vam obilico užitkov ob gledanju.
31.01.2008 07:34
Luka
Res je še pred nekaj dnevi v Tokiu snežilo, a današnjima lisičkama je očitno zelo vroče. Prva - ponovno izpod slikarskega peresa Tsukioke Yoshitoshija - se ohlaja ob reki Kamo v mestu Kyoto, in je še ena v seriji njegovih slik “100 podob lune”.
Kje se ohlaja naša druga lisička, pa je prepuščeno vaši domišljiji.
28.01.2008 07:34
Luka
SNEG
- Brez konca padaš, drobni sneg,
- na tihi gozd in na poljano,
- nekje kraguljčki, hitri beg,
- spet molk za mano in pred mano.
- Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
- Kar bilo - kot v sneg zakopano!
- Kar bode - kot ta tiha plan
- brez konca širi se pred mano.
(Josip Murn Aleksandrov)
Prvi sneg letošnjo zimo v Tokiu. Naslednjega dne ni dočakala niti ena snežinka in nad Tokiem se ponovno razprostirajo sončni zimski dnevi brez oblačka.
24.01.2008 08:00
Luka
Teden je naokrog in že je tu četrtek in torej čas za naš kotiček, posvečen japonski umetnosti na temo lisic oziroma kitsune po japonsko. Tokrat se najlepše zahvaljujemo Petru, ki nam je posredoval tole grafiko (ukiyo-e) še enega izjemno zanimivega ustvarjalca in mojstra na področju lesoreznega tiska, znanega pod psevdonimom Tsukioka Yoshitoshi (1839-1892).
Slika seveda sodi v kontekst našega “lova na lisice”, vendar je posebna v tem oziru, da predstavlja redko situacijo, ko lisica prevzame človeško podobo v obliki moškega. Slika nosi naslov “Lisičji krik”, zgodba, ki jo je navdihnila, pa pripoveduje o tem, kako mladega lovca nekega dne obišče njegov stric, menih Hakuzosu. Menih lovcu na široko pripoveduje o vrlinah lisic in mu dopoveduje, kako nizkotno je, če ljudje pobijajo lisice. Lovca skoraj prepriča. Nekaj trenutkov za tem, ko ga stric zapusti, pa mladi lovec zasliši lisičji krik pred svojo hišo. Spozna, da obiskovalec ni bil njegov stric, temveč lisica v človeški podobi. Na poti domov se stric namreč spremeni nazaj v lisico, s tem pa izgubi sposobnost človeškega razmišljanja. Zagleda past, pograbi vabo in se ujame.
Na sliki je ujet trenutek, ko lisica ravno začne izgubljati človeško obliko. Še vedno je oblečena v duhovniško obleko, a obraz je že lisičji in zadaj pod obleko v velikem loku že sili na plan košat lisičji rep. Slika sodi v serijo Yoshitoshijevih slik “100 podob lune”, ki jo je ustvarjal med letoma 1885-1892.
Mladi lovec je torej ujel pravo lisico, kaj pa je ta teden uspelo ujeti nam? Tule je druga osumljenka, ki jo prepuščamo vaši presoji. Je nedolžna ali v sebi skriva kakšno skrivnost?
17.01.2008 08:00
Luka
Ob čedalje glasnejših zahtevah občinstva, na tem blogu uvajamo novo rubriko s področja japonske kulture. Inspiracija zanjo je bil seveda The Big Pengovsky in njegove legendarne Friday Foxies™, vendar tu ne gre za preposto imitacijo, temveč recimo temu raje prenos neke ideje v drugačno kulturno okolje. Nekako podobno, kakor je Sergio Leone posnel svoj Per un pugno di dollari po filmu Yojimbo Akire Kurosawe ali pa John Sturges svojih The magnificent seven na podlagi takisto Kurosawovega filma Shichinin no samurai.
Za kaj torej gre? Kitsune (狐), kar je japonski izraz za “foxy”, igra pomembno vlogo v japonski folklori. Lisice iz japonske mitologije so namreč inteligentna bitja z magično močjo, ki lahko privzamejo človeško podobo. Žrtve, ki jih obsede lisičji duh, so tipično mlade ženske in sicer lisica vstopi vanje pod njihovimi nohti ali skozi njihova prsa. Lisica torej obsede ženske, njihove žrtve pa so ponavadi moški.
Princa Hanzokuja terorizira lisica z devetimi repi. (Utagawa Kuniyoshi)
Lisice so običajno upodobljene kot ljubimke, predvsem v zgodbah, v katerih nastopata mlad moški in lisica, ki je privzela podobo lepe ženske. Tipično se moški potem nevede poroči z lisico, in ko kasneje odkrije njeno pravo naravo, ga mora lisička nato zapustiti.
Tako se bomo od zdaj naprej ob četrtkih na tem blogu posvečali japonski mitologiji in se pri tem preizkušali, kako hitro prepoznamo pravo kitsune. Sicer so zvite, a verjamem, da jih bomo večino hitro razkrinkali!
Tule je prva osumljenka …
Nazaj
