Arhiv za mesec April 2008
21.04.2008
… et nos mutamur in illis, je nekoč zapisal Ovid. In še res je. Časi se spreminjajo, življenje pa nas premetava kakor krhko barko na razpenjenih valovih, pri čemer lahko mi le nemočno krilimo z rokami in brcamo z nogami, tokovi življenja pa nas neusmiljeno nosijo s seboj v neznano itd., bla, bla, bla … Za kaj torej gre?
Že nekaj časa me je namreč pekla vest, ker nisem več pisal in sem zanemarjal blog. Dnevi so minevali, življenje je teklo dalje po svojih nepredvidljivih tirnicah, vest pa se mi je oglašala vse pogosteje in z vse večjo silo. Govorila mi je nekako takole: “Piši blog Luka, piši ga za nas, ker si dober, ker te hočemo, ker te potrebujemo!” Nisem bil prepričan, a vest je bila vse bolj nepopustljiva in vse bolj glasno je govorila: “Prosimo te, usliši nas!, Prosimo te, usliši nas!”
Jonas je tulil, Godler je jokal, Marko je histerično skakal na mestu in pri tem spominjal na velikega roza zajca, Jani je tiho molil, Robert je od same nervoze napeto premišljeval, ali mu je nemara uspelo ugrizniti v toroidno jabolko po presečni ravnini, ki je torusu dvojno tangentna, Katja B. in Katja L. pa sta se v obupu oklepali mojih nog, ko sem odhajal proti vratom in ju vlekel za sabo po tleh ljubljanskega studia 136. Ne Denisove prošnje ne Janove grožnje niso nič zalegle. Bil sem že pri vratih in sem segal po kljuki, ko je obupana Nina končno zavpila tisto edino čarobno besedo, ki je v tistem napetem trenutku lahko preprečila moj odhod. Počasi sem se obrnil, se ji zazrl goboko v oči in brez besed, le z obrvmi, namignil: “Koliko?”
V mislih sem ponujeni znesek hitro preračunal v bivše tolarje, nemške marke in mozambiške escude, še enkrat s pogledom premeril zbrano druščino in nato prav počasi in narahlo prikimal.
Jonas je tulil od veselja, Godler je jokal od sreče, Marko je histerično skakal na mestu in spominjal na velikega roza zajca, Jani se je s sklenjenimi rokami tiho zahvaljeval, Robert je nevede pogoltnil celotno toroidno jabolko, Katja B. in Katja L. pa sta me poljubljali vsaka na eno roko. Denis in Jan sta objeta zaplesala od sreče.
Ponudba je bila dobra, od kod denar nisem spraševal, a zlobni jeziki šušljajo, da prihaja neposredno iz Golobičeve denarnice. Političnih pritiskov name ni, Robert pa je še obljubil, da bo redno komentiral pod mojimi objavami. Na koncu smo bili vsi srečni, postavili smo se v dve vrsti in zaplesali četvorko.
Ko sem se zjutraj zbudil, sem se čutil prerojenega. Odvrgel sem posvetna oblačila in se odločil, da bom postal apostol* svoje vesti. Peter se je imenoval Skala, jaz pa bom od zdaj naprej Pest. Zato vas dragi zvesti bralci pozivam, da tudi vi spregledate z mano, pozabite na stare zablode in skupaj z mano obiščete kraj Resnice, Ljubezni in Modrosti, da obiščete Blogus secundum Lucam!
Srečno!
*apostol (ἀπόστολος), tisti, ki je poslan; glasnik.
12.04.2008
Marsikomu je dobro znano veselje, ki ga imajo Japonci z vrvjo in z njeno uporabo pri povezovanju človeškega telesa. Tako imenovan shibari oziroma kinbaku je tradicionalna umetnost seksualnega povezovanja telesa, ki ima svoje korenine sicer v 15. in 16. stoletju, obdobju, ki je slovelo kot eno bolj inovativnih kar se tiče kaznovalnih in mučilnih tehnik. Seveda pa so tehnike seksualnega povezovanja dosti nežnejše in se pazljivo izogibajo vsakršnim morebitnim poškodbam.
Trenutni japonski pravosodni minister Hatoyama Kunio pa je svoje veselje z vrvjo očitno našel v tisti izvirni obliki iz 15. stoletja, torej mučenju in eksekuciji brez kakršnihkoli seksualnih implikacij. Hatoyama je namreč pravi šampion na področju izvrševanja smrtne kazni na Japonskem. Marsikdo morda niti ne ve, da Japonski pravosodni sistem sploh ima smrtno kazen, kaj šele, da jo tudi izvršuje. Najbrž tudi zato, ker je Japonska v primerjavi s svojima levim in desnim sosedom, se pravi Kitajsko in ZDA, pravi smrkavec na tem področju. A trenutni minister se očitno trudi popraviti tak vtis.
Včeraj zjutraj so se tako v tokijskem in osaškem priporu štirje novi obsojenci srečali s stvarnikom, s čimer je število usmrčenih v Hatoyamovem mandatu naraslo na 10. In Hatoyama je v službi šele od avgusta lani. S tem je tako dosegel in časovno celo presegel rekord svojega predhodnika, saj je prejšnji minister Nagase Jinen potreboval celih enajst mesecev, da je na vislice poslal deset ljudi.
In da, če niste vedeli, način izvšitve smrtne obsodbe je obešanje. Obsojenca o njegovi usodi obvestijo zjutraj na dan njegove usmrtitve in lahko si izbere še zadnji obrok. Družina obsojenca je obveščena šele po izvršitvi.
Smrtna kazen je na Japonskem tako v ponovnem razmahu, četudi je že davno nazaj, med letoma 1989 in 1993, veljal de facto moratorij na smrtno kazen in v tistem času niso usmrtili nobenega obsojenca. Minister Hatoyama pa je očitno novi Judge Adam Fenton, tisti fanatični sodnik iz filma Hang ‘Em High s Clintom Eastwoodom, v čigar mestu so bile javne usmrtitve glavna atrakcija.
A film je jasen v svojem sporočilu. Začne se z linčanjem glavnega junaka, ki ga skupina “vigilantov” obtoži umora in ga obesi - po krivici. Ker pa svojega “pravičniškega” dela ne opravijo dobro, junak preživi in se odpravi na maščevalni pohod. Toda, drugače kakor bi pričakovali, Jed Cooper pravice ne vzame v svoje roke, temveč svoje rablje polovi v imenu zakona kot novi zvezni šerif, in jih pripelje pred sodišče sodnika Fentona. Pri tem pa Cooper spozna, da je Fenton vseeno malce preveč vnet v svojem pošiljanju prestopnikov na vislice, ko v svoji pravičniški gorečnosti obsodi na smrt dva mladoletna fanta, ki ju je Cooper pripeljal pred sodišče, da bi jima bilo pravično sojeno. Zgodba, torej, o pravici, kaznovanju in smrti, ki se sprašuje o človečnosti smrtne kazni in njeni smotrnosti nasploh. A ne pozabimo, to se dogaja na tako imenovanem “divjem zahodu”. Japonska pa naj bi že davno nazaj opravila s svojo “divjostjo”.
(Zapis je ponatis objave tule)
8.04.2008
* dražljivec, mikavec
Ob tem, kar se je zgodilo vrhunskemu stililstu Marku, ni čudno, da mi je inšpektor Pal dodobra nagnal strah v kosti. Zato naslova nikakor ne upam pustiti kar v angleškem jeziku brez ustreznega prevoda. A vsaj iz enega vidika je ta nesrečna zgodba vseeno za nekaj dobra. Namreč, opomni nas lahko, da je kljub vsemu lepo, če poskušamo najti čim več slovenskih besed za stvari, ki bi jih radi poimenovali. In tako sem se danes iz oči v oči soočil z omenjenim “tizerjem”.
Tu pa se mi malo zatakne. Veliki angleško-slovenski slovar pod geslom teaser (n) ponuja prevode: nagajivec, zafrkljivec, zbadljivec, sitnež. Ostali prevodi, ki so oznsčeni s coll ali s techn za moj namen ne pridejo v poštev.
Kakorkoli že, poleg nagajati, zbadati ali zafrkavati glagol to tease pomeni tudi dražiti ali mikati, in ravno s tem pomenom se ga uporablja v kontekstu, kakor je na primer teaser trailer, torej napovednik filma, ki naj bi nas malo podražil in zamikal k ogledu. Pod geslom teaser slovar navaja še: coll nekaj vabljivega, mikavnega, žal pa ne ponudi ustreznega samostalnika z želenim pomenom. Iz glagola dražiti sicer lahko tvorimo samostalnik dražljivec, iz glagola mikati pa očitno bolj težko.
Seveda bi teaserju lahko mirno rekli samo napovednik, a kaj ko iz suhoparnega napovednika ne vejeta ne mik ne draž. Mogoče pa bi si lahko pomagali s pridevnikom in teaser trailer prevajali z dražljivi napovednik ali z mikavni napovednik? Vendar se to ne bi prijelo, saj smo ljudje nagnjeni k skrajševanju in ekonomiziranju govora. Poskušamo lahko sicer še z dražljivnikom in mikavnikom a to, roko na srce, zveni precej butasto. In tako smo spet nazaj pri prvotni rešitvi, ki se zdi še najboljša:
“Ej, a si že vidu ta novga dražljivca za Hortona?” ali pa:
“Stari vedno pojem vse kokice že med mikavci, še preden se film sploh začne.”
Torej, da skrajšam: tale zapis je dražljivec, ki napoveduje skorajšnjo vrnitev tega nadvse popularnega bloga! Ne zamudite!
