Luka Culiberg

Tempora mutantur …

21.04.2008

… et nos mutamur in illis, je nekoč zapisal Ovid. In še res je. Časi se spreminjajo, življenje pa nas premetava kakor krhko barko na razpenjenih valovih, pri čemer lahko mi le nemočno krilimo z rokami in brcamo z nogami, tokovi življenja pa nas neusmiljeno nosijo s seboj v neznano itd., bla, bla, bla … Za kaj torej gre?

Že nekaj časa me je namreč pekla vest, ker nisem več pisal in sem zanemarjal blog. Dnevi so minevali, življenje je teklo dalje po svojih nepredvidljivih tirnicah, vest pa se mi je oglašala vse pogosteje in z vse večjo silo. Govorila mi je nekako takole: “Piši blog Luka, piši ga za nas, ker si dober, ker te hočemo, ker te potrebujemo!” Nisem bil prepričan, a vest je bila vse bolj nepopustljiva in vse bolj glasno je govorila: “Prosimo te, usliši nas!, Prosimo te, usliši nas!”

Jonas je tulil, Godler je jokal, Marko je histerično skakal na mestu in pri tem spominjal na velikega roza zajca, Jani je tiho molil, Robert je od same nervoze napeto premišljeval, ali mu je nemara uspelo ugrizniti v toroidno jabolko po presečni ravnini, ki je torusu dvojno tangentna, Katja B. in Katja L. pa sta se v obupu oklepali mojih nog, ko sem odhajal proti vratom in ju vlekel za sabo po tleh ljubljanskega studia 136. Ne Denisove prošnje ne Janove grožnje niso nič zalegle. Bil sem že pri vratih in sem segal po kljuki, ko je obupana Nina končno zavpila tisto edino čarobno besedo, ki je v tistem napetem trenutku lahko preprečila moj odhod. Počasi sem se obrnil, se ji zazrl goboko v oči in brez besed, le z obrvmi, namignil: “Koliko?”

V mislih sem ponujeni znesek hitro preračunal v bivše tolarje, nemške marke in mozambiške escude, še enkrat s pogledom premeril zbrano druščino in nato prav počasi in narahlo prikimal.

Jonas je tulil od veselja, Godler je jokal od sreče, Marko je histerično skakal na mestu in spominjal na velikega roza zajca, Jani se je s sklenjenimi rokami tiho zahvaljeval, Robert je nevede pogoltnil celotno toroidno jabolko, Katja B. in Katja L. pa sta me poljubljali vsaka na eno roko. Denis in Jan sta objeta zaplesala od sreče.

Ponudba je bila dobra, od kod denar nisem spraševal, a zlobni jeziki šušljajo, da prihaja neposredno iz Golobičeve denarnice. Političnih pritiskov name ni, Robert pa je še obljubil, da bo redno komentiral pod mojimi objavami. Na koncu smo bili vsi srečni, postavili smo se v dve vrsti in zaplesali četvorko.

Ko sem se zjutraj zbudil, sem se čutil prerojenega. Odvrgel sem posvetna oblačila in se odločil, da bom postal apostol* svoje vesti. Peter se je imenoval Skala, jaz pa bom od zdaj naprej Pest. Zato vas dragi zvesti bralci pozivam, da tudi vi spregledate z mano, pozabite na stare zablode in skupaj z mano obiščete kraj Resnice, Ljubezni in Modrosti, da obiščete Blogus secundum Lucam!

Srečno!

*apostol (ἀπόστολος), tisti, ki je poslan; glasnik.

V kategoriji miks