C’era una volta il Giapon’ IV
15 komentarjev 13.01.2008 05:35 Luka
Nebo nad Okayamo …
V srcu Shikokuja …
Sony vs. Toshiba
11 komentarjev 10.01.2008 07:12 Luka
Na Japonskem že nekaj let divja strašni boj, ne boj, mesarsko klanje, ki je pred dnevi doseglo vrhunec s hudim porazom za eno stran. V tej vojni ne gre za ozemlje, denar, lepo žensko ali nafto, pač pa za prevlado na trgu digitalne tehnologije in sicer za novo generacijo DVD formata. Vojna se je pripravljala vse od davnega leta 2002, ko je korporacija Sony predstavila svoj Blu-ray format, še istega leta pa je korporacija Toshiba prišla na dan s tekmecem, namreč formatom HD-DVD. Po treh letih tihega rivalstva je 22. avgusta 2005 prišlo do izbruha odkrite sovražnosti in s tem uradnega začetka vojne. Na ta dan sta namreč Blu-ray Disc Association in DVD forum oznanila, da so pogajanja o poenotenju standardov dokončno propadla.
V petek 22. avgusta 2005 sta sicer korporaciji Sony in Toshiba še zatrjevali, da nameravata doseči sporazum do konca meseca, toda kljub načelnemu strinjanju glede potrebe po poenotenju, je vsak od obeh taborov vztrajal pri svoji osnovni tehnologiji. Blu-ray in HD-DVD tako danes nista kompatibilna formata, kar pomeni, da filma izdanega na sonyjevem formatu Blu-ray ni mogoče predvajati v toshibinem HD-DVD predvajalniku.
Za nadaljni potek vojne na Japonskem in za njen končni razplet so bile odločilnega pomena seveda Združene države Amerike oziroma, natančneje, holivudski studii. Tako si je leta 2005 studio Paramount, ki je najprej podprl format HD-DVD, premislil in se odločil za standrad Blu-ray. Blu-ray so pred tem podprli tudi že studii Metro-Goldwyn-Mayer, Walt Disney in Twentieth Century Fox.
Srdite bitke so se nadaljevale v letu 2006, ko so se končno na trgu pojavili prvi naslovi v obeh formatih in z njimi tudi prvi predvajalniki. Toshiba je svoje predvajalnike prodajala skoraj za polovico ceneje in z nekaj mesečno prednostjo. Ko sta nato avgusta 2007 studia Paramount in DreamWorks sporočila, da se odrekata tehnologiji Blu-ray in bosta ekskluzivno podprla format HD-DVD, je bil to za Sony še en hud udarec, vendar sta zgodaj jeseni še obe strani razglašali zmago.
Pred nekaj dnevi, 5. januarja 2008, pa je prišlo do hudega zasuka in morda odločilnega trenutka v tej dolgoletni vojni. Eden največjih studiev na svetu, Warner Bros., je namreč sporočil, da se odreka formatu HD-DVD in bo ekskluzivno uporabljal format Blu-ray, kar za Toshibo zelo lahko pomeni poraz v tej vojni in tako končno zmago za Sony.
To seveda ni prva vojna formatov, spomnimo se samo videokasetne vojne s konca sedemdesetih, ko je kljub začetnemu uspehu sonyjevemu Betamaxu zadal smrtni udarec format VHS prav tako japonske firme JVC. Ali pa vojne med formatoma Laserdisc in VHD, v kateri sta klavrno propadla oba.
Nauk zgodbe je najbrž jasen: kdorkoli že zmaga, še vedno bomo vsi uporabljali japonsko tehnologijo. Vse lepo in prav, a tisto kar mene bolj boli pri vsem tem je, da ne vem za koji klinac zakaj sem si do zdaj nakupil vse te običajne DVD-je? (mamicu jim blurejovsko in hadedevedejovsko!!!!!) Na primer Formanov film Amadeus sem si davno nazaj kupil že na originalni VHS videokaseti, potem sem samo zavzdihnil in si ga nabavil na DVD-ju, zdaj pa bom še malo počakal, da se gospodje končno odločijo, ali naj si ga v tretje nabavim v Blu-ray ali morda raje v HD-DVD formatu. Ni problema, enkrat bodo že pogruntali standard, ki bo dosegel tisto pravo, nepresegljivo kvaliteto! Saj bodo, kajne?
Vesel božić
9 komentarjev 7.01.2008 16:12 Luka
Spoštovani bralci, ljube mi bralke, najprej en prisrčen in topel pozdrav, ki sem vam ga nemara dolžan po daljši odsotnosti, saj nam podatki o merjenju gledanosti (brez skrbi, tega nam ne meri Ninamedia) kažejo, da najbolj zvesti med vami niste obupali in še vedno občasno pokukate na spletno mesto http://lukaculiberg.blog.siol.net, ki se je, še posebej pri določenem profilu obiskovalcev, kar dobro prijelo (zahvalil bi se družini in prijateljem za podporo), pa tudi kakšnega naključnega popotnika, ki je zašel na svoji spletni poti, kdaj zanese na to stran, zato v novem letu še vedno glasno vzklikamo: “Računajte na nas!”
Sredi decembra se je torej zaključila prva sezona, z današnjim dnem pa začenjamo z novo, in vam tako najprej voščimo vesel božič in “Hristos se rodi!” Da ne bo pomote, ta blog nikakor ne simpatizira posebej s pravoslavno cerkvijo, saj dosledno zagovarja načelo enakopravnosti religij in pornografije na internetu, a ker smo zamudili katoliškega, vam vseeno izrekamo čestitke ob pravoslavnem božiču. Jezus je Jezus in že kardinal Nikolaj Kuzanski je v svoji humanistični modrosti ugotovil, da je konec koncev vse skupaj le “una religio in rituum varietate”.
Kaj se torej obeta na naši spletni strani v novi sezoni? Kaj drugega kakor še več zabave, še več golote, še dražji in še bolj neverjetni filmi produkcijske hiše LuNa™, prelepe fotografije - skratka - kultura, zabava, informativne in izobraževalne vsebine, erotika, umetnost, glasba, šport, avtomobili (recimo, za jakea), politika (recimo, za dr. filomeno) in še mnogo, mnogo več … (ah lepota retorike, ko je vendar vsakomur jasno, da frazo “še mnogo, mnogo več” uporabimo samo, če nimamo več česa našteti oziroma smo našteli vse, kar je bilo potencialno zanimivega, ostalo pa bi raje zamolčali, pa jo kljub temu s pridom uporabljamo in ji z veseljem nasedamo.)
Torej, ostanite še naprej z nami, saj se obeta zanimivo leto, samo na http://lukaculiberg.blog.siol.net!
Drobni tisk: (Vsak klik stane 0,75 €, vsak komentar stane 2,99 €. Če kliknete v naslednjih petnajstih minutah, lahko še 15 minut klikate po posebni božični ceni po 0,50 €. Veseli smo vsakega komentarja, na žaljive odgovarjamo z dvojno mero žaljivosti, na neumne pa z razgledanostjo in inteligenco. Inteligentne komentarje brišemo. Denarja ne vračamo.)
Še nekaj o slačenju in Japonkah
10 komentarjev 11.12.2007 08:59 Luka
Pred nedavnim je bil na tej spletni strani objavljen blog o tem, kako sta na Japonskem hitrost in z njo povezana učinkovitost nadvse pomembni. Kljub nekoliko zavajajočemu naslovu bloga “Kako slečemo majico z Japonke?”, smo se takrat v resnici ukvarjali samo s tem, kako lahko že slečeno majico zložimo na japonski način v pičlih treh, štirih sekundah. Da se torej zdaj odkupim za tisti manjkajoči del o slačenju, si tokrat lahko na tem blogu ogledate, kako – in če – se bo deklici uspelo popolnoma sleči in se hkrati preobleči v bikini v nič več kot 60 sekundah. Verjemite, napeto je do zadnje sekunde!
C’era una volta il Giapon’ III
16 komentarjev 9.12.2007 15:19 Luka
Da si oddahnemo od poplave rdečega listja in pogledov na Fuji-san na tem blogu, danes en lep pogled na Tokio.
Pa še en.
EDIT: Fotografiji sta bili posneti z najvišje stolpnice v kompleksu Sunshine City v tokijskem predelu Ikebukuro. Stolpnica je s svojimi 240 metri in 60 nadstopji druga najvišja stavba v Tokiu in ima najhitrejše dvigalo na svetu. Šestdeset nadstropij prevozi v pičlih petintridesetih sekundah, kar je približno toliko, kolikor dvigalo na Filozofski fakulteti v Ljubljani porabi za dve nadstropji.
En pogled na Fuji
2 komentarjev 6.12.2007 13:27 Luka
Pred dnevi smo na blogu pisali o Hokusaijevih skoraj sto petdesetih printih, posvečenih pogledu na goro Fuji, in ob tem napovedali skorajšnji prihod filma En pogled na Fuji, ki dopolnjuje in zaokrožuje to veličastno Hokusaijevo zbirko še v filmski obliki. Ker gre za sveto goro in je nje opazovanje takorekoč religiozno početje, prosimo, da si študenti FDV-ja filma ne ogledujejo tajno in si pri tem ne delajo kakšnih zapiskov. Hvala.
C’era una volta il Giapon’ II
2 komentarjev 2.12.2007 06:14 Luka
Ob današnjih dveh slikah bi lahko zapisali “Japonska nekoč in danes”, če ne bi bili seveda obe kar lepo od “danes”. Ne gre torej toliko za časovno perspektivo, kolikor gre za prostorsko. (Z vidika časovne perspektive je razlika samo v tem, da je bila prva fotografija posneta v popoldanskem času, druga pa očitno enkrat zvečer.)
Pred vrati budističnega templja Hasedera 長谷寺, v obmorskem mestu Kamakura 鎌倉, ki je bilo med 12. in 14. stoletjem sedež šogunata in tako de facto prestolnica Japonske.
Tokyo by night.
foto: Žiga Culiberg
Fuđi-san
1 komentar 30.11.2007 16:07 Luka
(Hokusai)
Japonska sveta gora, vulkan Fuji 富士山 (3776 m), je bil že od nekdaj eden najljubših motivov, nekoč slikarskih peres, danes pa fotografskih objektivov. V zgodnjem 19. stoletju se je upodabljanja Fujija lotil tudi eden najbolj znanih japonskih slikarjev Katsushika Hokusai 葛飾北斎 (1760-1849). V svojem precej dolgem življenju - rodil se je le štiri leta za Mozartom, umrl pa istega leta kot France Prešeren, hkrati pa je za sedem let preživel svojega vrstnika, skladatelja Luigija Cherubinija (1760-1842) - je Hokusai ustvaril okrog 30,000 del, večino pomembnejših šele po svojem šestdesetem letu. Med letoma 1826 in 1833 je tako končal svojo najbolj znano serijo printov (ukiyo-e 浮世絵) 36 pogledov na goro Fuji in tako za šest slik prehitel Clauda Moneta (1840-1926) in njegovih 30 pogledov na rouensko katedralo iz leta 1894. (V resnici Monet ni imel nikakršne šanse, saj je Hokusai prvotnim šestintridesetim slikam dodal še deset slik, tako da jih je dejansko 46, poleg tega pa je nekaj let pozneje ustvaril še zbirko 100 pogledov na goro Fuji in tako pometel z vso morebitno konkurenco.)
(Claude Monet)
Pogled na Fuji-san naj bi tako bil - podobno kakor očitno tudi pogled na rouensko katedralo - nekaj posebnega, nekaj kar je samo po sebi lepo, hkrati pa je vredno tudi vedno novih in novih umetniških upodobitev. O Hokusaijevem izjemnem delu bomo tu v prihodnosti še spregovorili, zaenkrat pa smo hoteli preveriti, kako je v resnici s temi vedutami Fujija, in tako vam predstavljamo novi film En Pogled na Fuji, ki bo kmalu na sporedu, samo na http://lukaculiberg.blog.siol.net
Ne zamudite!
C’era una volta il Giapon’ I
3 komentarjev 25.11.2007 02:44 Luka
“Nekoč je bila Japonska” bo od zdaj naprej nedeljska rubrika s fotografijami iz dežele mini kril, hitrih vlakov in love hotelov. Za začetek fotografija japonskega javorja (Momiji モミジ), ki smo ga omenjali že pred tedni na izletu na Takao-san, ko ni bilo še ne duha ne sluha o njegovih znamenitih jesenskih barvah. No, ta vikend v gorskem predelu Hakone (箱根) blizu Tokia je že bolj pogumno kazal svoje atribute.
V tokijskem parku Shinjuku gyoen (新宿御苑) pa je bil še vedno nekoliko zadržan.
foto: Luka Culiberg
Look(sic!) vas gleda
14 komentarjev 16.11.2007 08:44 Luka
Nekaj vam moram priznati: bil sem v budističnem templju, ne enkrat, pač pa že večkrat in celo v različnih državah. Nisem molil, temveč sem samo opazoval, nisem si delal zapiskov, sem pa naredil nekaj slik. In kakor kaže, sem motil obred, žalil verska čustva in skrivno deloval za neko tajno organizacijo ali pa vsaj politično stranko. Vse to mi je postalo jasno, ko sem zadnjič prebiral komentarje na blogu Marka Crnkoviča. Stotina odziov na neko raziskovalno nalogo nekega profesorja in stotina nebuloz, neumnosti in nerazumevanj. Dobro, komentira lahko vsak, za to ni potrebna ne inteligenca ne izobrazba, bolj neprijeten del demokracije je, da nič od tega ni potrebno niti za izvolitev v parlament, kjer se lahko očitno brez posledic (razen seveda na volitvah) izjavljajo še tako neverjetne stupidnosti. Še bolj žalostno je, da očitno tudi univerza ne opravlja več dobro svojega dela, če se lahko iz njenega nedrja porodijo tudi taki biserčki, kakršni so tisti trije ”študenti” s peticijo.
Kje se torej skriva jedro nerazumevanja? Če poskušam strniti osnovne poudarke komentatorjev, gre pri tem za problem žaljenja verskih čustev, za problem politične opredeljenosti in torej za vprašanje znanstvene objektivnosti in ideološke nevtralnosti, in za siljenje študentov k nečemu, kar je v nasprotju z njihovim dostojanstvom ali žali njihova verska čustva. Skrajneži govorijo celo o odstopu dotičnega profesorja, a to zaenkrat ignorirajmo.
Bil bi predolg, če bi se spuščal v razlago sodobne paradigmatske situacije znanstvenega polja, ki na podlagi kartezijanskega obrata razume naravoslovno, matematično metodo kot edino legitimno znanstveno metodo, medtem ko se humanistiko in posledično tudi družboslovje interpretira na podlagi “ideološkosti”, četudi je prav ideologija eden osnovnih objektov družboslovne teorije. A posledica te ideološke konjunkture je seveda popoln spregled ideološkosti tudi na strani naravoslovja.
Argument, da lahko naloga, ki jo je študentom dal profesor politologije, užali verujočega študenta, je tako milo rečeno zgrešen ravno v svoji ideološkosti. “Religiozna čustva” so sploh zelo nevaren in nasilen koncept. V demokratični državi je zagotovljena svoboda verskega prepričanja in izražanja, torej verjemite, kar vam paše, vaša verska “čustva” pa mene, se opravičujem, kaj malo brigajo. Zakaj bi verska čustva imela neko prednost pred drugimi čustvi? In zakaj naj bi bila kot taka na udaru ravno v družboslovnem raziskovanju? Če študiraš politologijo moraš pač opravljati naloge politološkega raziskovanja in med te lahko spada tudi obisk cerkve in opazovanje političnega delovanja pri cerkvenih obredih. Kaj je tukaj žaljivo?
Edini znanstveni prostor, kjer se tako imenovana “verska čustva” zares žalijo, je naravoslovje. A tam se, zaradi zgoraj omenjenih ideoloških razlogov, nihče ne pritožuje. Če ste verni in študirate fiziko ali kemijo, in vam profesor razlaga o nastanku prvih delcev, atomov, zvezd in planetov, morate biti na smrt užaljeni, saj vendar verjamete, da je bil svet narejen v šestih dneh in da je bil vrstni red nastanka drugačen. Če vam pri biologiji razlagajo o evoluciji človeka, kosteh, ki so jih izkopali v Afriki, o razvoju od vrste Australopithecus africanus k vrsti Homo erectus, tecite k varuhu vaših religioznih pravic, saj vendar vi veste, da je bil prvi človek narejen iz prsti, prva ženska pa iz njegovega rebra. Če pa ste slučajno študent ali študentka medicine, mirno zavrnite vsako seciranje žabe ali pa, bog ne daj, človeškega trupla, saj to neskončno žali vaše človekovo dostojanstvo in profesorju lepo povejte, da je edino zdravljenje, ki ga dopuščajo vaša “čustva”, uporaba pijavk in puščanje krvi, in če to ne pomaga, zakrament bolniškega maziljenja.
Manj banalno kot vprašanje “verskih čustev” pa je vprašanje “objektivnosti” in “ideološke nevtralnosti” raziskovanja. Družba, ki je objekt družboslovnega raziskovanja, ni kamen ali hrošč, ki bi ga “objektivno” raziskovali, kakor si to razlagajo nekateri komentatorji. Družba je namreč samo vsota ideoloških obrazcev, s katerimi dajemo pomenj našim dejanjem in izjavam in s katerimi razumemo dejanja in izjave drugih. Družba ni mrtev predmet, ki ga seciramo, temveč je dinamična in spremenljiva ideološka zmes, v kateri se prepletajo različni verovanjski obrazci, ki so ves čas pod udarom drugih verovanjskih obrazcev in se ves čas spreminjajo. To je, mislim, jasno vsakomur, a zaključki, ki od tu naprej sledijo, očitno niso. Družboslovec, naj bo to na polju politologije, ekonomije ali sociologije, poskuša taka verovanjska ozadja v družbi teoretsko analizirati in razumeti, a še vedno ostaja vpet v njih, saj deluje kot družbeno bitje, le da lahko hkrati deluje kot nekdo, ki te ideološke mehanizme v družbi razume in se zato lahko tudi zavzema, ali se celo mora zavzemati, za tisto ideološko opcijo, ki po njegovem teoretskem razumevanju ustvarja najboljšo družbeno realnost. V tem konstantnem prepletanju verovanjskih oziroma ideoloških vzorcev zato ni problematično, če eni mislijo tako, drugi drugače, temveč je najbolj nevarna tista kvazi liberalna pozicija, ki jo predstavlja eden od komentatorjev na prej omenjenem blogu, in ki gre nekako v stilu, “pa zakaj se s tem sploh ukvarjate, profesor lahko da nalogo, študent mora imeti možnost, da jo zavrne, saj smo v svobodni deželi, težava je v spolitiziranem folku (!), go with the flow, RKC se vtika v naše življenje že 2000 let in to se ne bo spremenilo … nekatere stvari so skoraj večne …”
Ne, spoštovani komentator, stvari nikakor niso večne, in cerkev se ne vtika nespremenjeno v naše življenje že 2000 let. Ko se je cerkev pred 2000 leti skrivala v katakombah, je verjetno nekdo prav tako rekel, ah, pustimo jih, ne bodimo spolitizirani, let’s go with the flow in nekaj stoletij kasneje je cerkev že z mečem oznanjala svoj evangelij. V 16. stoletju je verjetno tudi vsak prebivalec Amerike, ki je dobil rezilo med rebra, ali pa je umiral zaradi kakšne zoprne bakterije, še zadnjič pomislil: “ah, let’s go with the flow,” in resignirano izdihnil. In črni sužnji na plantažah bombaža so si v predahu med dvema gospeloma še potiho zamrmrali: “Well, I should go with the flow.”
A vseeno so se našli tudi taki, ki so mislili drugače, in tako se danes cerkev nič več kaj dosti ne vtika v naša življenja. Dolgo že niso nikogar sežgali, a to nikakor ne po zaslugi takega razmišljanja, kakor ga ima spoštovani “nespolitizirani” komentator, ki bi verjetno Giordanu Brunu samo pomižiknil češ, go with the flow, stari!, medtem ko bi se slednji pražil na grmadi. Zakaj že? Ah, seveda, ker je žalil verska čustva in trdil neke neumnosti o neskončnem vesolju.
Prav zato je tako imenovana “apolitičnost” nevarna, zato je tiranija “verskih čustev” nevarna in nenazadnje, zato je raziskovalna naloga, ki opazuje politično udejstvovanje cerkve, lahko celo koristna, in jo študent, ki se je odločil študirati politologijo, mora opraviti, kakor mora tudi študent medicine secirati žabo, pa če je katolik ali pa če pripada Mednarodnemu združenju za zavest krišne.
